Uporaba lapuha in jetrnika v zdravilne namene

Vprašanje:

Spoštovani,

veseli me, da boste odgovarjali na vprašanja o zdravilnih rastlinah, saj sem velikokrat v dvomih, kaj je  res in kaj ni. Pogosto se zgodi, da  je za eno zdravilno rastlino več
različnih ugotovitev.
Mene zanima lapuh, ki ga je letos kar veliko. Berem, da je v večjih količinah lahko strupen. Kaj so to večje količine? Ali lahko cvetove mešam v čajnih mešanicah. Kaj je bolj zdravilno, listi ali cvetovi?
Drugi dvom je o navadnem jetrniku, ki ga je pri nas zelo veliko. V strokovnih knjigah piše, da je svež strupen. Kaj pa če ga posušim, ali ga lahko pripravljam kot čaj za zdravljenje jetrnih nadlog (zamaščenost)? Koliko časa se čaj lahko uživa?
Hvala za vaše odgovore.
Z lepimi pozdravi,      
Tatjana    


Odgovor:          

Spoštovani!

Hvala za zaupanje. Se povsem strinjam z vami, danes je na voljo ogromno različnih podatkov o zdravilnih rastlinah (v knjigah, na spletu, v revijah ipd.). Težava je v tem, da so pisci zelo različno podkovani, včasih pa so informacije tudi že nekoliko zastarele. V zvezi z zdravilnimi rastlinami je pomembno tudi, da znamo informacije presejati tudi v smislu, ali gre za znanstveno osnovane ali takšne tradicionalnejše narave. Mene pravzaprav zanimata oba aspekta, ker se imam po eni strani za znanstvenika in zdravnika, po drugi strani pa za romantičnega biologa. Vsekakor pa pri podajanju informacij čutim odgovornost, ki mi jo nalaga tudi formalna izobrazba.

Zdaj pa k osrednji temi, torej k zeliščem. Lapuh (Tussilago farfara) se že stoletja uporablja v tradicionalnem zdravilstvu v srednjeevropskem prostoru. Iz njegovih socvetij (koškov) in listov pripravljajo čaje, sirupe in obkladke, ki so v pomoč pri zdravljenju vnetnih obolenj zgornjih dihal (pri akutnih virusnih okužbah, kroničnem bronhitisu, suhem kašlju), ob vnetju v ustni votlini (čaji za grgranje) in za lajšanje težav pri vnetnih boleznih kože (kot obkladki). Lapuh deluje tudi blago diuretično (pospeši odvajanje urina) , zato ga lahko primešamo diuretičnim čajnim mešanicam (npr. koprivi, preslici, zlatim rozgam idr.) za uporabo pri vnetjih sečil, ledvičnih kamnih ter nekaterih revmatoloških obolenjih (npr. pri putiki).  Za učinkovitost so bistvene sluzi (zaščita vnete sluznice), čreslovine (protivnetno delovanje) in flavonoidi (diuretično delovanje). Težko je reči, ali so bolj zdravilni listi ali koški, v pripravkih se uporablja oboje. Morda so celo boljši listi, saj vsebujejo nekaj več sluzi (do 10 %) kot koški, vendar pa vsebnost snovi v drogi lahko variira v odvisnosti od marsičesa, npr. od starosti rastline ob nabiranju, od značilnosti rastišča, od načina in skrbnosti priprave idr. Tako lapuh kot tudi sorodne repuhe (ki so, mimogrede, tudi dokaj uporabni v zdravilstvu) se da uporabljati sicer tudi v prehrani, npr. liste kot prikuhe in v omakah.

Bistveno pri uporabi lapuha je, da smo zmerni pri količinah, še pomembneje pa je, da pripravke uporabljamo le krajši čas in kvečjemu nekajkrat na leto. Vsebujejo namreč pirolizidinske alkaloide (npr. senecionin in senkrikin), ki lahko ob dolgotrajnejši uporabi privedejo do obolenj jeter in redkeje pljuč (t. i. venookluzivne bolezni jeter – manjše jetrne vene se zabrazgotinijo in zaprejo, kar lahko vodi v cirozo; podobno se lahko zgodi v pljučih), delujejo pa tudi rakotvorno. Omenjene alkaloide najdemo v vseh delih rastline, tudi v koških (čeprav v znanih slovenskih priročnikih piše, da jih v koških ni, to ovržejo ugotovitve najsodobnejših raziskav), njihova količina pa je odvisna zlasti od starosti rastline. Navodilo o uporabi lapuha (v zdravilstvu in kulinariki) bi bilo torej sledeče: uporabljajte ga krajši čas (največ 2-3 tedne naenkrat), majhne količine in ne prepogosto (največ nekajkrat na leto, z daljšimi premori – več mesecev). Raziskave so namreč pokazale, da bi lahko pospešili rakotvorno delovanje pirolizidinskih alkaloidov, če bi jih jemali dlje časa v nekih rednih intervalih z ne dovolj velikimi premori. Previdno torej. Naj omenim le še to, da so v Avstriji in Nemčiji vzgojili varietete lapuha brez pirolizidinskih alkaloidov, katerih dostopnost v Sloveniji pa mi ni znana.

Jetrnik (Hepatica nobilis) je pri nas zares pogosta vrsta. Je ena izmed znanilk pomladi in je prava paša za oči skupaj s preostalimi zgodaj cvetočimi rastlinami v gozdni podrasti. Predvsem zaradi vsebnosti čreslovin in sluzi (sicer v manjših količinah), so njegove liste (nabira se jih marca in aprila) tradicionalno uporabljali za zdravljenje kožnih ran in vnetij ter pri dispeptičnih težavah (napenjanje, tiščanje pod žličko, slaba prebava …). Za zdravljenje jetrnih obolenj so ga svetovali predvsem zaradi oblike njegovih listov, ki spominjajo na obliko jeter (listi so trikrpati, jetra pa so prav tako iz treh režnjev) – ta logika je bila v preteklosti pogosta (pomislite denimo na pljučnik in njegove pikčaste liste). Ker jetrnik vsebuje manjše količine strupenega protoanemonina, tako kot mnoge druge zlatičevke, in ker je njegovo delovanje zelo blago, bi ga pri zdravljenju težav z jetri (zamaščenosti) zamenjal z drugimi zelišči (glejte moj odgovor o zeliščih in vnetju želodca) in pegastim badljem, ki znanstveno dokazano deluje dobro na jetra. Res pa je sicer, da pri segrevanju in sušenju protoanemonin razpade in da tako postane jetrnikova droga manj strupena in praktično nenevarna.

Ker vas očitno zanimajo vprašanja v zvezi s strupenostjo rastlin, bi si za konec naredil še nekaj reklame. V roku kakšnega meseca ali dveh bom na spletni strani Divjega vrta objavil dva pregledna strokovna članka o kronični toksičnosti zdravilnih in užitnih rastlin v Evropi (objavljena bosta v ugledni tuji toksikološki reviji, sam sem prvi avtor, soavtor je prof. dr. Samo Kreft) – vsebujeta med drugim tudi poglobljen opis strupenosti pirolizidinskih alkaloidov.

Za konec vam želim zdrava in čim manj zamaščena jetra, k čemur boste pripomogli s pravo izbiro zelišč in zlasti z odločitvijo za zdrav življenjski slog (prehrana z manj maščobami in enostavnimi ogljikovimi hidrati ter čim več gibanja).

Lep pozdrav,

                                                                            Luka Kristanc, dr. med., dipl. biol.

Za delovanje spletne strani uporabljamo joomla sejni piškotek. Namesti se ob obisku spletne strani z unikatno vrednostjo in je nujen za pravilno delovanje spletne strani, zato ga ni mogoče onemogočiti oz. odstraniti. Je sejni (začasni) piškotek, kar pomeni, da se odstrani ob zaprtju vašega brskalnika. V primeru, da sprejemate piškotek, to potrdite s klikom na sprejemam. Še to: piškotki niso škodljivi - ne vsebujejo trojanski konj, virusov ali kakšne druge zlonamerne kode.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information