Maj na Kozjanskem

Letošnji maj nam jo je pošteno godel z vremenom. Dež, dež in spet dež. Bilo je bolj novembrsko kot karkoli drugega. Če je vegetacija v marcu in aprilu za kakšnih 10 dni prehitevala, jo je majsko deževje z nizkimi temperaturami lepo spravilo v normalne okvire. Na Kozjansko skoraj nismo šli, tudi dostop do hiške je v deževnem vremenu nekoliko rizičen, saj lahko ostaneš v blatu in mokri travi in ne moreš do glavne ceste.

Sicer pa nam je dež kar koristil, tako da so se sadike, ki smo jih posadili v marcu, prav lepo prijele. Čudovita skorš in ginko, pa šmarna hrušica in rumeni dren.

Skorš se je prav lepo olistal.

V drugi polovici maja je bila trava že prav visoka, prav klicala je že po košnji. A ne, mi ne bomo tako hitro kosili – pustili bomo raj za rastline, ptice in žuželke. In za nas. Na roke sem s svojo nenaklepano koso odkosila pot za hojo med visoko travo. To so bile zmeraj moje sanje – hoditi po odkošeni poti med visoko travo in lepimi travniškimi rožicami.

Pa sem odkosila svojo potko.

Tokrat smo montirali mali bojlerček, da bomo imeli vsaj toplo vodo za pomivanje posode. Res ni luštno pomivati mastne posode na roke, ko so temperature le malo nad lediščem. V vsakdanjem udobju sploh ne razmišljamo o tem. Hvala bogu za mojega očeta, ki je mojster za vse in vedno priskoči na pomoč in gre tudi v nabavo tehničnih stvari za naju. Svit zelo zavzeto opazuje in se uči, skupaj z nama z Lukom seveda. Po uspešni namestitvi bojlerja smo simbolično praznovali še Svitov rojstni dan, saj je ravno tisto soboto dopolnil pet let. Je babica pripravila tortico in komaj smo uspeli upihniti svečke, saj je že kapljalo po torti. Pravo žurko smo pa prav zaradi dežja prestavili za en teden.

Tast nama je spomladi obrezal vse jablane, le ena je ostala za Lukov trening obrezovanja. Sva hvaležna za to, ker sva imela veliko dela s sajenjem in je bilo zmeraj premalo časa za vse postoriti.

Narava nas je že razveseljevala s svojo bujnostjo – gnezdece pajkcev, turška detelja, prvi metulji, plodovi čemaža, plodeče-cvetoča kumina, orjaške mravlje, raznobarvni mleček in še kaj.

Gnezdece pajkov, ki ga je čuvala mama pajkovka.

Privoščili smo si čaj iz cvetoče travniške kadulje. Prav presenetila nas je intenzivno turkizna barva. Za hec je Luka naredil še eksperiment in v en kozarec nalil nekaj kapljic kisa – čaj se je v hipu obarval roza. V cvetovih kadulje so namreč antociani, ki spreminjajo barvo v odvisnosti od kislosti.

Spoznali smo tudi lastnika konjev, ki se že deset let pasejo na naši parceli. Konje smo šli tudi pogledat in res so bili lepi, med njimi pa je bilo polno žrebičkov. Lastnik za konje izredno lepo skrbi in praktično ves čas se pasejo (ne samo pri nas). Dogovorili smo se, da bomo pašo zmanjšali na približno polovico travniških površin parcele, saj bi drugje rada povečala vrstno pestrost rastlin in živali, ki jo paša v določeni meri preprečuje.

Tile konjički bodo kmalu pri nas.:)