Boj s travo

Glede na to, da želiva imeti travnike čim bolj optimalne za nemoteno življenje čimveč živali, sva se odločila, da jih bova kosila enkrat letno v drugi polovici julija. No, po nadaljnjem premisleku sva zaradi razvoja določenih vrst metuljev razmišljala, da bi jih kosila še kasneje, do oktobra, določene predele pa le na nekaj let.

Ker (še) ne znava voziti traktorja, sva se najprej odločila za ročne metode. Moja izbira je bila za začetek kosa, Lukova pa laksarca (kosilnica na nitko).

Sorodniki so mi kar z električnim brusilcem “naklepali” koso, potem pa mi je stric pokazal še, kako se jo nabrusi z oslo, ter kako se pravilno kosi.

Brušenje kose z oslo. Brusimo kot bi strgali korenček.

Naj povem, da sva že v prvi rundi konec junija začela obupovati. Vsak dan sva v najhujši vročini kosila nekaj ur, s koso sicer nisem imela večjih problemov, a je šlo le po polžje. Luka je z laksarco nekoliko več pokosil, a mu je nenehno zategovalo nitko in nagajalo. Za povrh so se nama naredili mehurji po nogah (očitno so najine travniške rastlinice fototoksične, sumim pastinak …:)). Otroka sta si po dveh urah najine odsotnosti zaradi košnje vsak dan začela med sabo že pošteno nagajati, saj jima je bilo že dolgčas. Hrbtobol pa sva imela že po prvem dnevu za poslastico.

IMG_0642

Košnja z laksarco.

IMG_1306

Košnja s koso. Okrog pasu imam obešen kravji rog, ki sem ga našla v stari hiši. Vanj sem natočila vodo in dala noter oslo, ki mora biti za brušenje vlažno. Soseda je rekla, da so tako imeli včasih kosci in res se obnese.

IMG_0654

Mehur.

Kljub vsemu sem ugotovila, da je košnja s koso svojevrsten užitek. Če bi le na kmetiji živeli in bi vsak dan pokosili malo. Tako pa pridemo tja samo vsakih 14 dni do 3 tedne in takrat samo delava, do izčrpanosti.:/ Košnja s koso je tudi bolj idelana z vidika ohranjanja narave. Zakaj? Ker:

  • ko kosiš veliko travo, jo pokosiš dovolj visoko, da se v njej še skrijejo živali,
  • kosiš počasi in živali se imajo možnost pravočasno umaknit (npr. ne odkosiš muckom in srnicam nogic),
  • košnja gre tako počasi, da ko prideš na travniku do konca, se na začetnem delu travnik že obrase s cvetlicami in nudi hrano in zavetje žuželkam,
  • ne zmrcvariš žuželk (za laksarco imam občutek, da jih seseklja, tako kot travo:/).

Pa še par naših lepih metuljčkov:

Kakorkoli, razmišljava, da bi dala enkrat letno ali na dve leti travnika nekomu za pokositi in si prišparala nekaj muk. V prihodnosti bi bilo pa najbrž najbolje, da si omisliva kakšen mali traktorček. Bregove in sadovnjak bova morala pa tako in tako kositi ročno. Še sreča, da sva polovico travniških površin pustila konjem za pašo.

Se je pa pojavila še ena skrb. Če bova kosila pozno in poredko, se nama znajo začeti vsiljevati invazivne rastline, ki so jih sicer do sedaj v zgodnji fazi razvoja pojedli konji. Zaenkrat nevarnost predstavljata predvsem enoletna suholetnica in orjaška zlata rozga. Te rastline pa predstavljajo najin naslednji boj na travnikih. Upam, da bova uspešna, saj jih zdaj še ni pretirano veliko in želiva, da naša avtohtona flora ostane v takem obsegu, kot je sedaj.

IMG_1288

Nekaj orjaške zlate rozge se suši za čaj proti okužbam sečil. Bo med sušenjem zaplodila kljub temu, da sva jo porezala prav na začetku cvetenja?

Ta vnos je bil objavljen v Izvedene delavnice in predavanja. Zaznamek za trajno povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja