Jesen na naši kmetiji je bila namenjena predvsem temu, kako rešiti problem s travo. Ko sva ugotovila, da s koso ne bo šlo vse, da nitkarica ni primerna za tako visoko travo in da nama s Kozjanskega parka ne bodo prišli pokositi (tudi proti plačilu), ker najine površine niso v Natura območju, sva morala najti novo rešitev.
Odločila sva se, da bova poskusila s strižno kosilnico. Na Komendskem kmetijskem sejmu sva si ogledala razstavljene primerke, imeli so tudi rotacijske kosilnice, ki pa so se mi zdele nevarne, da ti kar odrežejo nogo ali bog ne daj, da kakšen otrok po pomoti pride pred tako kosilnico.
Še najbolj nama je bila všeč ponudba podjetja Bonum iz Prelesja pri Šentrupertu, izbrala pa sva strižno kosilnico Grillo GF 2 in zanjo odštela nekaj čez 1600 eur (do sedaj so jih že podražili :/, baje se zelo dobro prodajajo vsi modeli). Lastnika podjetja sta bila zelo prijazna, sta naju celo povabila v hišo in postregla. Vzela sva še razširitev za os med kolesi, da bi bila kosilnica bolj stabilna na strmejših delih travnikov.
Premontaža koles na kosilnici, ki so bila narobe obrnjena, ter dodajanje podaljška osi med kolesoma.
Kosilnica gre naprej in nazaj ter ima dve ročki – eno za vožnjo in eno za košnjo. Obe moraš stalno držati ob ročaj, v nasprotnem primeru se kosilnica ustavi in ne reže več. To je varnostni mehanizem, da če bi slučajno padel pred ali za kosilnico, da ne bi kar peljala čez tebe in te porezala, kot je nevarno pri npr. starih BCS-kah, ki so te lahko ubile do smrti. Ta je na srečo precej majhna in lahka (cca 50 kg), tako da jo relativno lahko obvladujemo tudi ženske in ne deluje tako nevarna. Je pa to držanje ročk pri daljši košnji prenaporno za zapestja, zato je Luka pritrdil z vrvjo obe ročki na ročaj, da ju vrv drži namesto njega. Kadar hoče ustaviti kosilnico,pa vrvico hitro sname z ročaja. Za daljše travniške površine je to kar primerno, ker ni potrebno veliko ustavljanja.
Medtem ko je Luka kosil, sva s Svitom nabrala šipek.
Znašla sva se pred hudo zagato, ker se os med kolesi stalno vrti in navija nase že pokošeno travo. Izredno močno je travo zavijalo tudi pod podaljšek osi, zaradi česar je vsakih 15 minut košnje Luka nato porabil pol ure za odvijanje in odstranjevanje nabito navite trave. Skoraj je že obupal, potem pa sva našla odlično rešitev tega problema. Plastično cev, ki se uporablja kot varovalna cev pri vodovodu, včasih pa jo vidite tudi kot zaščito okrog mladih sadik dreves, sva po dolgem prerezala in namestila na os med kolo in osrednji del. Na obeh straneh sva seveda naredila enako. To je preprečilo, da bi travo potegnilo med podaljšano in osnovno os, kar je bila najhujša zagata. Trava se je sicer še malce hotela naviti na cev, a jo je Luka samo malo pohodil kar med vožnjo in je takoj padla dol. Po tej zaslugi sva kar hitro nato pokosila približno 1 ha travniških površin – kljub vsem zapletom v dveh dneh.
Košnja s strižno kosilnico konec oktobra. Kosilnico med vožnjo zaustavlja, ker ji je že zmanjkovalo bencina. Ko smo ga dotočili, je delala b.p.
V glavnem, kosilnico priporočava vsem, ki imate v lasti travnike na ne preveč strmem terenu in bi jih radi pozno kosili. In ste bolj vikend kmetje z manj izkušnjami in brez traktorja. Kar se tiče višine košnje – ker nisva uporabila nastavkov za držanje višine košnje, sva imela nekje bolj, drugje manj visoko pokošeno, a za naju je bilo to čisto super, saj se v nekoliko višje pokošeni travi lahko skrijejo žuželke in nimava potrebe, da izgleda tipi top pokošeno.
Kosilnica je na navaden bencin (motor je štiritakten, kot pri avtu), rabiš pa še olje za kosilnice.
Pa še ena plus točka te kosilnice je – lahko se tako zloži, da jo enostavno pospraviš v prtljažnik od avtomobila (npr. midva imava Škodo fabio karavan) in jo pelješ tudi na travnike, kjer nimaš infrastrukture za shranjevanje kosilnice.
Kaki je bil v jesenskih barvah čudovit.
