Končno imamo svoj košček zemlje

Že od mladih nog sem sanjarila o življenju z naravo in si sebe predstavljala na kmetiji. Na okolju prijazni, ekstenzivni kmetiji. Luka ne more pozabiti mojega vzklika na pojedini po trgatvi, ko sem zadovoljno rekla: “Ah, to kmečko življenje!” Seveda so se malo ponorčevali iz mojih idealističnih pogledov, a le ti nas vodijo v nove izzive.

Očitno bom imela vseeno to srečo, da okusim pristen stik z zemljo.

Z Lukom sva to poletje (2018) kupila manjšo opuščeno kmetijo v Podgorju pri Pišecah na Kozjanskem. V lokacijo sva se zaljubila na prvi pogled. Kmetija je v kosu, velika 4 ha, od tega je 1,5 ha gozda in 2,5 ha obdelovalnih, večinoma travniških površin. Na njej je veliko orehov, jablane, nekaj hrušk tepk in moštarc, 2 kakija ter nekaj breskev in marelic, posajena sta še mlad maron in lipa. Ostalo so mejice s šipkom, leskom, glogom, črnim trnom in rdečim drenom. Našla sva celo lesniko (divje jabolko), ki je letos plodila, kar naju je prav razveselilo. V gozdu se precej zasajujejo robinije (akacije).

Hiša je stara približno sto let, a je je polovica že podrte. V kasneje zgrajenem skednju pa je urejena sobica, ki omogoča zasilno bivanje v toplejšem delu leta in kletni prostor. Super je, ker imava elektriko in javni vodovod. WC je na štrbunk, ampak lepo urejen, za petične goste.:)

Nad hišo je na eni strani bolj suh travnik, na drugi pa so nizke terasice, na katerih nameravava posaditi številne zanimive uporabne divje grme in drevesa ter jim pustiti, da zrastejo v vsej svoji lepoti. Pred tem je bil tu vinograd, a je že nekaj let opuščen. Tu nameravava gojiti tudi kakšna zanimiva žita in sorodne rastline, seveda pa ne bo smel manjkati tudi zeliščni kotiček. Pod hišo je mala dolinica z mokrotnim travnikom, nad njim pa se na drugo stran vzpenja gozd. Ob robu parcele je manjši potoček, ki pa teče le ob bolj deževnih mesecih.

O razvoju naše kmetije Divji vrt bom pisala blog prispevke. Lepo vabljeni k spremljanju, branju in komentiranju!